Kaj je značilno za anksiozne motnje in kakšne vrste poznamo

Anksiozne motnje so skupina več motenj. Zanje je značilno, da je tesnobnost stalno ali pa občasno povečana do te mere, da ne koristi oz. nima več varovalne funkcije temveč ovira in onemogoča vsakodnevno funkcioniranje ter povzroča trpljenje. Gre za motnje, ki so sicer zelo neprijetne, a za življenje niso nevarne. Anksiozne motnje so naučene – človek se z izkušnjami in opazovanjem drugih nauči, česa se je potrebno bati in koliko je neka okoliščina nevarna. Nekdo ima lahko več anksioznih motenj hkrati ali pa ima različne anksiozne motnje v različnih časovnih obdobjih.    

Za vse anksiozne motnje je značilno, da se odziv boja, bega oziroma zamrznitve sproži, ko nevarnosti ni oziroma je nevarnost manjša, kot pa je odziv nanjo. Razvijejo se lažni alarmi – najprej je lažni alarm okoliščina, ki sproži tesnobo, temu se nato pridružijo še  lažni alarmi zaradi telesnih in duševnih odzivov. Človek se tako prične bati svojega odziva – na primer hitrega bitja srca, težkega dihanja, bolečin, utrujenosti, nespečnosti in vseh ostalih simptomov in znakov, ki pa so povsem normalni, pričakovani in nenevarni. Vendar oseba z anksiozno motnjo tem telesnim in duševnim odzivom pripiše izjemno nevarnost, saj si jih razlaga kot nekaj, kar jo ogroža

Anksiozne motnje se med seboj ločijo glede na vrsto lažnega alarma oz. tistega, česa se človek preveč boji. Z izkušnjami in opazovanjem drugih se naučimo, kaj je za nas nevarno. Naučimo se lahko prav ali pa narobe. Samo ena neprijetna izkušnja pa zadostuje, da si jo zapomnimo za celo življenje.

NazajNaprejŽelim izvedeti več