»V eni izmed Grimmovih pravljic naletimo na pripoved o mladeniču, ki je izstopil iz pravljice, da bi se naučil bati. Pustimo ga, naj gre za onimi doživljaji in naj nas ne skrbi, če se bo na svoji poti srečeval s strašnim. /…/ skozi katero mora vsak človek, da se nauči bati, da ne bi propadel, bodisi ker mu nikoli ni bilo tesno bodisi ker se je zgubil v tesnobi; kdor se je pravočasno naučil bati, ta se je največ naučil.«
Kierkegaard, Pojem tesnobe
Tesnoba je stanje, ki se bistveno razlikuje od ostalih čustev in razpoloženj. Če se v analizi tesnobe osredotočimo na samo izkustvo, jo lahko opišemo kot nenadno (u)tesnitev brez jasnega vzroka. Njena strašljivost izhaja iz njene tujosti in enigmatičnosti, iz dejstva, da ne vemo, od kod pride, saj je povsod in nikjer. Ta »nič« vzbuja grozo in občutek unheimliche (srhljivosti primešana čudna domačnost). Od tod horror vacui (brezmejni strah pred praznino), ki se lahko obenem manifestira kot utesnjenost pred (pre)polnostjo. Tako sta klavstrofobija in agorafobija dve manifestaciji istega afekta. Že Freud v analizi (»pacienta«) Malega Hansa, v kateri raziskuje etiologijo fobije, pokaže, kako se ta generira kot obrambni mehanizem oz. odgovor na neznosno generalizirano, eksistencialno tesnobo. V tem, ko se ta pretvori v strah pred konkretnim objektom, do neke mere omogoča obvladovanje in funkcioniranje subjekta.
Ker tesnoba nima neposrednega objekta, ki bi deloval kot sprožilec, kot ga imajo čustva in ostali afekti, ne moremo najti stvarnega razloga v svetu in se posledično z njim spopasti. To, da si je ne moremo neposredno pojasniti, nam spodnese tla pod nogami, kar doživljamo kot izgubo nadzora, ki se navadno nadgradi s strahom pred norostjo. Čeprav lahko s pomočjo obrambnega mehanizma racionalizacije menimo, da smo našli objekt in izvor – npr. prihajajoči dogodek ali situacijo –, vselej čutimo, da to ni vse (in da se v tem ne izčrpa celotna problematika tega pojava).
Tesnobo je treba razmejiti od strahu, ki je sicer fenomenalno soroden, a vendar strukturno drugačen afekt, zato ju pogosto zamenjujemo. Strah lahko opredelimo kot intencionalno čustvo, kar pomeni, da je naperjeno na objekt, pri tesnobi pa neposredni empirični objekt umanjka, zato je v nekem oziru grozljivejša kot strah, pri katerem vemo, kaj nas ogroža, kar pomeni, da lahko na to vplivamo in simbolno predelujemo – strah je »na sredi votel, okrog pa ga nič ni«.
Vendar ali je res, da tesnoba nima objekta? V resnici tega ne moremo trditi. Tesnoba se nanaša na naš lastni jaz. Jaz, ki nikoli ni enostavno določen, dovršen in transparenten. Jaz, ki smo mi sami. Vendar: »Kdo sem »ta« jaz, ki mu pripadajo ti afekti?« Je »jaz« nekaj dokončnega, celostnega, izgrajenega ali mu pripadata odprtost in ne-celost? Kierkegaard trdi, da je za jaz vselej konstitutivna časovnost in s tem možnost, zato je kot tak konstituiran v razmerju do preteklosti in prihodnosti:
»Možnost povsem ustreza prihodnosti. Možnost je za svobodo prihodnost, prihodnost pa je za čas možnost. Tesnoba v individualnem življenju ustreza obema. Zato natančna in korektna jezikovna raba poveže skupaj tesnobo in prihodnost. Ko včasih rečemo, da se bojimo preteklosti, se sicer zdi, da je to v nasprotju s pravkar rečenim. Toda če pogledamo pobliže, se vendarle pokaže, da tako govorimo, samo, da bi na tak ali drugačen način privedli do pozornosti prihodnost. Preteklost, katere bi se bal, bi morala biti v odnosu možnosti do mene. Tako mi je tesno zaradi pretekle nesreče, pa ne zato, ker je minula, temveč zato, ker se lahko ponovi, tj. postane prihodnost. Če se bojim minulega prestopka, pomeni, da ga nisem postavil v bistven odnos do sebe kot preteklosti in da mu na tak ali drugačen goljufiv način onemogočam, da bi minil. Če je namreč prestopek resnično minil, potem me ne more biti strah, ampak se zanj lahko le kesam.«
Vidimo lahko, da je možnost, ki se nanaša na prihodnost, neločljivo prepletena s preteklostjo. Ni le nekaj, kar je minilo, prešlo, saj ostaja operativna, četudi se tega vselej ne zavedamo. Kot jaz namreč obstajam samo tako, da smo v odnosu z nekim drugim potencialnim jazom, ki šele moram postati. Človeško identiteto torej bistveno določa dimenzija časovnosti in razlike. To lekcijo je usvojila tudi psihoanaliza, katere privilegiran objekt je ravno jaz, čeprav je to jaz nezavednega.
Omenimo lahko še povezavo tesnobe, ljubezni in pogleda. Slednji vselej zahteva nek odgovor, zato je na tak ali drugačen način nasilen. Ker se kot ljudje zrcalimo v očeh drugega, »vsiljivec« tako povzroča tesnobo, ki je navsezadnje tesnoba pogleda, ki okameni (kot pogled gorgone Meduze) in razkriva našo inherentno mankavost. To je tisto, kar je na določen način travmatično za subjekt. Ljubezenski pogled histerizira – Kdo sem (za drugega)? Kaj hoče drugi od mene? Kaj v meni vidi? Kakšna je njegova želja? To, da vemo, da pogled drugega prebode (naš jaz) in zahteva odziv, je moment interpelacije v subjekt, za katerega je konstitutiven moment tesnobe.
Literatura
Freud, S. (2017). Pet analiz. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Studia humanitatis.
Kierkegaard, S. (1998). Pojem tesnobe. Ljubljana: Slovenska matica.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
